Zgodovina

ZGODOVINA SOLNE TERAPIJE

Pred približno dvema milijonoma let je bila vzhodna Evropa delno prekrita s plitvim morjem. Morje je izginilo, ostale so velike količine soli, naložene v plasteh pod zemeljsko površino, približno 10 in 300 m globoko. V 14. stoletju so ljudje začeli izkopavati sol za lastne potrebe in potrebe trgovine.

Poljski zdravnik Felix Boczkowski je leta 1843 izjavil, da zrak v rudnikih soli, ki so nasičeni s suhimi delci soli, zdravilno deluje na ljudi s pljučnimi in dihalnimi težavami. Speleoterapija – zdravljenje bolezni dihal in kožnih bolezni v naravnih solnih jamah in rudnikih – je postala učinkovita in poceni metoda zdravljenja ljudi povsod po svetu. Največ solnih jam je bilo na področju Avstrije, Poljske, Slovaške, Romunije, Azerbajdžana, Rusije in Ukrajine. Te jame tudi danes služijo ljudem za zdravljenje in krepitev telesa. V Torontu so pred dvajsetimi leti odprli prvo kliniko, ki uporablja haloterapijo.

V zgodnjih 90. letih 20. stoletja je omejeno število za zdravljenje primernih solnih jam in rudnikov dalo povod za začetek raziskav o možnostih ustvarjanja mikroklime v prostorih, ki bi jih človek ustvaril na površju zemlje, v obliki solnih sob oziroma komor, kjer bi v sklopu medicine lahko zdravili ljudi s težavami dihanja in kožnimi obolenji. Postopek zdravljenja omenjenih bolezni v solnih sobah so v 80. letih preteklega stoletja poimenovali haloterapija  in pod tem imenom je terapija z  solnim aerosolom v solnih sobah poznana po vsem svetu.